»Tistim ženskam, ki ne znajo biti do konca odkrite o sebi.«

»Arheologi lahko to izračunamo iz količine ruševin.«

»Zombije rada uporabljam v svojih spletnih delavnicah in jih prikažem v najbolj nepričakovanih trenutkih. Nepričakovani dogodki in nepričakovane nagrade namreč sprožijo dopamin in to nam pomaga pri učenju.«

»Ljubezen. Še zmeraj ljubim svojega moža, še zmeraj.«

»Bil je zelo dober in skromen človek ter malce sramežljiv.«

»Lahko bi ostali v čistem realizmu, a sva s scenografko Uršo Vidic že na začetku tipali, kako bi lahko odprli prostor v surrealno, ne da bi režija povozila samo besedilo.«

»Lahko se naučimo, da včasih stvari lahko pogledamo tudi nekoliko drugače.«

»Ko sem dobila diagnozo pri 30 letih, sem se vprašala, kaj sploh lahko še delam, o jebenti, saj ne morem več nič, noga me ni ubogala, roka me ni ubogala, mislim res šit, potem sem se pa odločila. Nič, pisala bom, in to delam, to mi še zmeraj laufa.«

»Nikoli nisem vedela, da hišo lahko olupiš kot pomarančo. Da hiša diha, prebavlja in izloča. Zdaj to vem. Ko sem te olupila, si postala najbolj kruta. S tapetami sem odstranila še zadnjo plast vljudnosti. Na golih stenah je ostalo samo krvavo, utripajoče meso. Kot bi ti slekla kožo in razgalila vse tvoje slabosti. Vem, da tega nisi hotela. Pa sem vseeno vztrajala. Seveda mi nisi prizanesla. Razkazala si mi ves svoj diapazon razočaranja. Sama si rinila v to, sem pomislila, zdaj pa plavaj. In sem se vrgla v besneče valove obupa in jeze. Nekako mi je uspelo uiti na Johnove stopnice. Spet me je rešil. Čepela sem na stopnicah in mimogrede pobožala okensko polico. Besna mi je zadrla trsko v dlan. Zamenjala te bom za kamnito, sem pomislila in se takoj počutila bolje.«